(J.Repnik / I.Pirkovič / J.Repnik)
Od daleč sta z mamo,
prišla v te kraje,
in sonce pustila
sta za seboj.
Za košček sreče,
nasmeh nekoga,
srce bi dala,
oba takoj.
Kako se je deček,
privijal k mami,
saj njenim zaupal,
je le očem.
Ko se pomešal,
je med otroke,
pogled mu begal,
je proti tlem.
Prestrašene oči,
kot bi iskale lepši svet,
otroštvo brez luči,
grenke solze rosnih let.
Prestrašene oči,
kot bi jim iskrice ušle,
ko enkrat prižgale,
bi zopet se.
So leta minila,
je deček odrasel,
močan si utiral,
je svojo pot.
Zakaj je enim,
posuto s cvetjem,
a drugim s trnjem,
je vsepovsod.
Prestrašene oči,
kot bi iskale lepši svet,
otroštvo brez luči,
grenke solze rosnih let.
Prestrašene oči,
kot bi jim iskrice ušle,
ko enkrat prižgale,
bi zopet se.
